Muslimanske (ne)navadnosti

Ker se je ravnokar začel ramadan (veselo postenje, moji dragi muslimanski prijatelji!), objavljam en zapis o muslimanskih prehrambenih (ne)navadah iz Odprte kuhinje izpred skorajda dveh let.

----

Skrito, torej dovoljeno

Zavili smo v eno od pekarn in se z velikimi očmi ustavili pred vitrino s tortami. Izbrati smo morali najprimernejšo za praznovanje rojstnega dne in sline so se nam najbolj pocedile pred črnim gozdičkom. Ko smo na prizorišču zabave kupljeno čokoladno božanstvo odvili in postregli, je skorajda zaudarjalo po alkoholu, tako prepojen je bil biskvit s to opojno substanco. Vse lepo in prav, če se to ne bi zgodilo v Surabayi, mestu na indonezijskem otoku Java, kjer je uradna religija islam, rojstnodnevni veseljaki pa muslimani, za katere je alkohol prepovedan. Ampak Alah menda alkohola v torti ne vidi, so mi zagotovili moji gostitelji.

Halal in haram sta dve zelo pomembni oznaki v življenju muslimanov, kjer prva označuje dovoljeno in čisto, druga pa njeno nasprotje. Tiče se celotnega življenjskega stila, tudi hrane, pri čemer etiketa halal jamči marsikaj: tudi to, da živilo ne vsebuje svinjine ali alkohola in da je bila žival zaklana v skladu s predpisi. Tako se Indonezijcem nikdar ni treba bati, da grešijo, če zavijejo v McDonald's in si privoščijo piščančji burger. A tako kot pri vseh ostalih prvinah katere koli religije je tudi pri halal-haram dilemi odvisno od posameznika, ali bo navodilom z vrha sledil do potankosti. Moji Indonezijci so se očitno odločili za dokaj humoren pristop in sklenili poseben pakt zavezništva s svojim dušnim pastirjem.

Odnos muslimanov do hrane je bil zame spočetka nekaj povsem novega, saj doma načeloma nimamo sorodnih kulturno pogojenih prehrambenih zapovedi. Potem pa se nekega dne zalotim, kako kličem na Islamsko skupnost v Sloveniji in na drugi strani linije naletim na neškodljiv smeh, ko povprašujem po slovenskih halal čokoladah, ki bi jih želela poslati svojim azijskim muslimanskim prijateljem. Bodo pač dobili samo razglednico – v njej ni nič prepovedanega.

Pole(n)tna pica

To, da imam rada pite, že vemo. Poletje, tudi. Polento, takisto. In kaj se zgodi, če združimo vse troje? Nastane polentna poletna pita ali pica. Nek miks, pač. Itak.

Polenta je super osnova namesto kvašenega testa, ker se ravno prav strdi, ko jo pravilno sproduciram. Nato sem gor naflikala prej popečene melancane, bučke in paprike, mlad kozji sir, narezan paradižnik ter sveže potrgano baziliko in butnila vse skupaj v še prej segreto pečico od roštiljanja melancan & bučk.

Tale pekač sicer ni mišljen za eno osebo, ampak vam povem, da se da prekršiti to pravilo - pol za kosilo, pol za večerjo. Pa kdo je poleti še hujšal?

O pudingih

Pudingi so baje delikatna zadeva. Marsikdo mi zatrjuje, da jih absolutno ne mara (halo, kam je šla nostalgija za Vindija pudingi??), ampak kaj ko jih sama tako rada pripravim: ker so enostavni, raznoliki in drobceni. Ponavadi izberem tiste z biooddelka, ker se mi zdi vredno naložbe. Konec koncev je bistvena sestavina pudinga samo škrob, za kar ne rabimo neke posebne kemije in barvil. Pa še vanilijevi imajo ponavadi pikice prave burbonske vanilije not. Kar je zelo kul.

In zdijo se mi odlična rešitev, ko se ti (spet) na obisk napovedo starši. Oz. jih povabiš sam na pivo, pa ugotoviš, da nimaš piva.

Fotru se je sicer močno tožilo po pivu, je pa zato mati porcijo zmazala še malo zanj.

Lepo je imeti rolex

Februarja 2008 sem bila v Ugandi in tam sem si privošila veliko rolexov. Pa ne tistih okoli roke, ampak tistih v roki - gre namreč za priljubljen ulični prigrizek iz omlete, paradižnika, zelja, čebule in paprik, vse skupaj zavito v svež čapati. Ugandska hrana mi sicer ni ravno dišala (katogo ves dan, vsak dan? ne, hvala), zato je bila ta popestritev več kot dobrodošla. Danes sem se odločila, da sprovedem en slovenski rolex.

Skorajda prepričana sem, da so nam v Ugandi not poturili še avokado, ampak to prav za prav nima veze, ker ga v svoji različici tako ali tako nisem imela. Je bilo pa skorajda vse ostalo plus še kaj dodatnega, lokalnega: na tortiljo sem naflikala omleto iz dveh jajc, cuketke, paradajz, mocarelo in svežo baziliko, vse skupaj pa pokapala z olivcem. Upam si trditi, da je bila huda konkurenca Frksu na Kongresnem trgu!

Zum Wohl, ja!

Nekaj hudo nesrečnega bi se moralo zgoditi z menoj, da bi sama od sebe jedla klobase. Pečenic res nikdar nisem jedla, nato sem morala svoje navaditi, da mi tudi krvavice ne dišijo več, kranjskim klobasam sem prišla blizu samo službeno (dejansko - mislim, da sem celo dvakrat pisala o festivalu tega slovenskega totema) ... skratka, klobase, klobasice, hrenovke, salame in podobne (suho)mesnate ptirikline enostavno niso moja stvar.

Dokler pač ...

... človek ne gre bolj detajlno na Bavarsko oz. v Regensburg!

Prav za prav gre za čisto etnologijo, saj je v tem mestecu ob Donavi baje najstarejša wurstl-džinica na svetu, Wurstkuchl, kjer cevasto slast cmarijo že več kot 500 let. Filunga je povsem sveža, ker začnejo vsebino obdelovati vsak dan že v zgodnjih jutranjih urah v mesariji čez cesto, zaradi neznanske gužve pa vse klobasice pečejo sproti.

Vorsicht!

Dan za dnem, uro za uro, gostija za gostijo ...

Bavarski profesionalci

Najprej sem seveda protestirala, da nikakor ne bom zmazala vseh šestih - lepo vas prosim, z nule na šest?! - ampak potem, ko sem jih kos za kosom pomakala v njihov božanski domači sladkasti zenf, zraven pa grlo splakovala z domačim rabarbarinim sokom, sem povsem kapitulirala. Naj se sliši kičasto, ampak prav zares se čuti ta svežina, kvaliteta mesa in vložen trud. Kapo dol.

Pa da ne bo kdo mislil, da po tem razodetju ni bilo prostora še za kaj drugega. Kot da se ne poznamo. Sicer ne čisto takoj, ampak brez skrbi, vsak večer smo si privoščili še dovršeno dozo tistega drugega, česar Bavarci (poleg piva) še obvladajo:

Jabolčni štrudl z vanilijevo omako

Ob tem lahko rečem le še: zum Wohl!

Dilanje po goriško

"O, Iva! Kej bo dobreha? Kej in kdej prpeljemo?"
Obožujem svoje dilerje.

Najbolj sveža droga ta hip so breskve, marelice in nektarine. Češnje so se izpele, jagode že mnogo prej.

Zadnjič se je bilo treba ohladiti, zato sem breskve postregla v zmrznjeni obliki. Te dni, ko je zima zgrešila poloblo, pa kurblanje pečice niti ni bilo tako bogokletno.

Najboljše stvari so hitre in enostavne, in v primeru tehle galettic “našega“ Sweet Cornerja se je to še kako izkazalo za resnično. Resda so na koncu večinoma bolj izpadle kot pice z breskovim nadevom, ampak tiste tri - za goste - ki so uspele, so bile pa res kot s slike.

Hura za sveži timijan!

Pikpiknik

Dan državnosti smo, tako kot to tradicionalno za svoj največji manifest patriotizma počno Američani na 4. julija, zabeležili s piknikom. Dogovorjeno je bilo, da vsak prispeva nekaj užitnega, seveda pa smo se vsi držali tudi nenapisanega pravila: prinesimo čim več, za vsak slučaj, da ne bomo lačni.

Seveda nismo bili.

Še danes ne.

Moj prispevek je bil temu primerno zajeten. Obdelala sem predvsem sladice in priloge.

Za začetek sem se lotila tehle korejskih palačink od gospodične Kitchen Wench, ampak jasna stvar mi niso povsem uspele. Toliko o doslednem sledenju receptu. Naslednjič ravnam po svoje, oz. kot me včasih opsujejo moji prijatelji, eksperimentiram. No, tudi tokrat deloma sem; če sem že pri masi nekje zgrešila, sem vsaj zadela pravilno velikost (žepna izdaja).

Na polno sem si dala duška z eksperimentiranjem pri solati iz kumaric, ki sem jo - tako kot marsikaj odličnega - našla pri Heidi na 101 Cookbooks. Zmaga je bila dvojna, tudi zato, ker mi kumarice načeloma sploh niso dobre (in potem jih zmedeno sprejemam, ko mi jih moj dragi ekokmet zastonj tlači v škrnicelj, "boste probali, kako so dobre, pa boste naslednjič povedali, a so ble res"). Solata je bila fantastična. Pa ne vem ali zaradi kumaric ali zaradi kokosa in arašidov.

In potem smo pri poglavju la dolce vita. Vtepla sem si v glavo, da bom pod vsakim pogojem končno malo bolj uporabila svoj dragi zamrzovalnik, zato mi je globoko v srce segla tale ideja o zamrznjenih čokoladno-arašidnih bananah od Back to Her Roots. Zadeva je sila enostavna in požanje salve navdušenja (že med ustvarjanjem) - če seveda imaš palčke za delanje lučk. Jaz jih seveda nisem imela, zato sem se podala na lov za njimi. Neuspešno. Pretaknila sem to in ono trgovino v centru Ljubljane in naletela kvečjemu na zehave prodajalke, ki bi morale uživati nekje na hrvaški rivieri, če bi bilo zadoščeno njihovi pravici, ne pa se ubadati z mojimi tegobami s sladolednimi lučkami. Res trivialno. 

A na srečo obstaja univerzalna vzdihovalnica po imenu twitter, kjer so se mi na moje javkanje prijazno odzvali kar v Ljubljanskih mlekarnah. In mi še v istem dnevu zrihtali celo pahljačo palčk. Respect.

In ker kujemo železo, dokler je vroče, oziroma polnimo frizer, dokler gre, sem zalaufala še mikser. Not sem butnila izvrstne sezonske sestavine za breskvin kvazisladoled po receptu Family Kitchna, in s tem povečala število sladic na ... štiri. Mimogrede, ena od njih je bil tiramisu.

Tako se, za moje pojme, ustrezno proslavi rojstni dan vseh nas. Z odlično hrano (seveda ne samo mojo, da ne bo pomote), izbrano družbo, brezkončnim tokom pogovorov, svečkami na ograji in zaobljubami za čim prejšnjo ponovitev. Takrat brez nepovabljenih gostov - komarjev.

Dober tek. In vse najboljše.

Takole, še tale patriotski prigrizek stisnem ...

... potem pa proslavit famozno 20-letnico. Če se samo spomnim svoje, bo enkratno, odbito in dooolgo ...
Vse najboljše, Slovenija!

Po zelen(in)em navdihu

Hvala Baziliki za današnjo inspiracijo:

Juha sicer ni zelenina, tako kot njihova, je pa prav gotovo zelena. Dodaten gušt pa je v zdrobljenih popečenih arašidih.

Sveže

Še smo živi, brez skrbi, tako zelo živi, da migamo zunaj naših meja ...

Ampak naj vam predstavim svojo novo obsesijo:

Družbena neodgovornost

Tako je, popadla me je nerazumljiva želja po gojenju rastlin, natančneje zelišč oz. začimb. Kdor me pozna, ve, da skrbi za zelenje ne bi ravno uvrstila v svoj CV, ker rože razlikujem le po barvi in še celo kaktus obupa nad mano. Tako da morda malce neodgovorno, ampak dejansko sem na balkonu ustvarila pravcati dišeči rastlinjak. Sveža zelišča sicer obožujem že od nekdaj, glavno brco pa je najbrž dal obisk Majerije pred slabim mesecem dni, kjer se skorajda utapljajo v njih.

In tako nastajajo takšne hipne zadevščine, kot je omleta s popečeno kolerabico, posuta z baziliko in timijanom ...

Pa še nove krožnike imam! A je lahko še kako boljše?

... ali pa nekaj zahtevnejšega, kot je tale zelenjavna pita.

Tudi te neskončno obožujem. Za testo sem vzela:

250 g črne moke
1 žlico pecilnega
1 jajce
100g (?) sladke smetane (ker nisem imela sira ... )
3 žlice sojinega mleka
3 žlice olivnega olja
pol žličke soli

za filungo pa:
bučke
kolerabo
česen (da da, izjemoma ... ampak mlad česen mi celo sede)
čebulo
brokoli
sveža zelišča (!)
(spet) sladko smetano

Zmešala sem maso za testo, postavila v hladilnik, vmes prepražila zelenjavo, zasula s svežo meto, pehtranom, baziliko in timijanom, razvaljala testo, ga prestavila v volančkast pekač, napolnila z zelenjavo in porinila v pečico za dobre pol urice na 180 stopinjah. In poleg odličnega kosila dobila še novo zalogo za zamrzovalnik.