Ena ta hitra

Včasih se mi mudi. Ampak glej ga zlomka, tudi v takih primerih me ne zapusti vnema po kuhariji, in takrat še kako prav pride taktika porabljanja ostankov. Tako sem pred dnevi v ponev zmetala skuhano lečo, ki se mi že nekaj dni vleče po hladilniku (lečnih polpetov imam za nekaj časa dovolj), nasekljan por, mariniran tofu (ad hoc miks tahinija, sojine omake, kardamoma in kokosovega mleka) in kislo zelje.

Nedelja kot vsaka

Rada imam nedelje. To so dnevi za obisk staršev in družinska kosila in naši pogovori konec tedna se vrtijo nekako takole:

Jaz: "Živjo! Kaj bo v nedeljo za kosilo?"

Roditelji: "Ne vem, kar boš skuhala!"

Ahhh. Stavek, ki bi si ga želela slišati vsak dan.

In kot moja vsakodnevna kuha tudi tale ni v liniji z rutino. Prejšnji vikend je mama ustvarila govejo juho, kar se je po mojem zadnjič zgodilo še kasneje kot njeno zgrešeno obdobje trajne.

Tokrat smo si dali duška s korenčkovo-krompirjevo juho, tuninimi steaki, rižem s pinjolami in brusnicami ter regratom s parmezanom (tisti z ignoranco do holesterola so ga zabiberili še s popečenim pršutom in trdo kuhanim jajcem). In za piko na i vrhunsko belo vino, darilo iz Avstrije.

V tolažbo: za sladico ni bilo nič spektakularnega. Ampak kdo ve, kaj se bo dogajalo naslednji vikend ...

She's back

Yeah, I'm back! In ne samo jaz, tudi pomlad se je vrnila. Ljubljanska tržnica je čedalje bolj založena in počasi se lahko poslovimo od gomoljne zelenjave in jabolk iz ozimnice. Začenši z: blitvo! Tokratni miks, ki se lepo poda k črni leči, združuje še čičeriko, pinjole, rozine in sveže zriban parmezan (rahla modifikacija tegale finega recepta). In ker nobeno kosilo po slovensko ni ta pravo brez solate, si lahko hvala bogu že privoščimo skledo regrata, obogatenega z narezanim topinamburjem in kozjim sirom. Oh yeah.