Krušna sirot(k)a

Če ne štejemo pospravljanja, arhiviranja, gospodinjenja, prekladanja kišt, navijanja ob prenosu formule ena in intenzivnega tračanja s prijateljico, je bila danes moja edina rekreacija sprehod do štiri minute oddaljene štacune. O tem ne-podvigu res ne gre zgubljati besed, je pa zato omembe vredna njegova posledica. V nenajboljšem sosedu sem namreč uzrla tole:

Sirotka! Prav žicala je, da jo poberem (in se za 20 minut postavim v vrsto, ##$#'$'&%$&'$'$#!!!!!) - in potem tuhtam, kaj hudiča naj z njo (podobno kot s koromačem ... ). Še dobro, da obstajajo družabna omrežja, kjer so odgovori na moje poizvedovanje kar leteli.

Kot že mnogokrat poprej, me je s svojim enostavnim in zato nič manj odličnim receptom pritegnil Napo - jasno, da si popestrim jutrišnji fruštek, bom spekla kruh! Napo je namreč predlagal, da sirotko pri tem postopku uporabim namesto vode (čeprav po mojem nasvet ni letel ravno na tale kruh, ampak okej ... ), in ker je eksperimentiranje the spice of life, se je alkimija začela. Zmetala sem skupaj:

- 250 g kamutove moke (posledica zgrešenega nakupa - ima pač povsem enako embalažo kot čičerikina moka!)

- 250 bio polnozrnate moke

- žličko soli

- dve žlički sode bikarbone
- ščepec kardamoma (za štos)

Mešanici sem postopoma dodaja sirotko in plastelinasto žogo zgnetla na pultu. Zatem sem si dovolila nekaj modifikacije (kot da vrste mok to že niso): zarinila sem v testo nekaj sezama in sončničnih semen. Nato sem gmoto vrgla v moj lepi keramični pekač (ker ga imam pač neizmerno rada, pa čeprav to meji na kiks) in pekla najprej na 190 stopinj, ko pa sem ugotovila, da je morda ventilacijska pečica prehuda, sem znižala na 180. In ugasnila po 45 minutah.

No ja, daleč od tistega Napotovega kruha, ki je skorajda za na lepotno razstavo, ali ...

Povsem odsvetujem obisk naše štacunce v nedeljo zvečer. Ampak močno priporočam tale sodin kruhek!

... okus velja!